S pohoda na Krvavico
Pa je še en potep za nami.
Skozi okno na vrh Krvavice
Po legendi naj bi naš oktobrski cilj vrh Krvavice dobil ime po legendi povezani z Veroniko Deseniško. Z vrhnjih pečin naj bi jo pahnili v globino, potem ko so jo imeli zaprto v bližnjem stolpu gradu Ojstrica. Veronika naj bi na skale še vedno hodila posedati v mesečini.
Še ena varianta imena pa je, da je hrib dobil ime po rdeči zemlji pod skalami, ki se v dežju obarvajo rdeče.
Tokat smo pohod zaradi slabega vremena prestavili za teden dni. Vreme ni bilo bistveno boljše, le malo več pohodnikov se nas je zbralo.
Skozi Vransko smo se zapeljali do tabora in še malo naprej do vasi Loka, kjer se je začela naša pot. Teren je bil razmočen in je zahteval našo previdnost in zbranost. Namenoma je bila izbrana strma smer, ki ni popuščala do vrha. Večinoma smo hodili po gozdu. V zadnjem delu smo se s pomočjo jeklenic in klinov skozi naravno okno povzpeli na greben in osvojili vrh. Turobno vreme nam ni ponudilo razgledov, prepadne stene pod nami pa so bile lepo vidne.
Po krajšem počitku je sledil kratek strmi spust, ki se je kmalu spremenil v udobno gozdno stezo, ki nas je pripeljala do Zajčeve koče in naprej do našega izhodišča.
V dolini se je vreme malo izboljšalo in Krvavica se je pokazala v vsej svoji lepoti. Sledila je še vožnja preko Trojan domov.
Naša skupina je ponovno pokazala, da je izkušena in primerna tudi za zahtevnejše ture, saj pohodnikom strmina in hoja ob jeklenici in klinih ni povzročala večjih težav.
Letos sledita še pohoda v neznano (18. novembra) in na Brezje v decembru.
In že bomo morali zamenjati koledar.
Januarja pa nas bo že Dragi podila po Škofjeloškem hribovju.
Marko Vidali
