Lisec, manj znana gora nad Bohinjem
Lisec ali balkon na Bohinjem
Lisec z svojo višino 1653 m ne predstavlja prav posebnega izziva za gornike. Večina ga pogleda iz doline kot vrh, za katerim se razkazuje Črna prst in greben, ki se razprostira preko Rodice proti Voglu, po katerem poteka Slovenska planinska pot. Ko ta vrh enkrat osvojiš, si zaželiš, da tako tudi ostane.
Večina planincev želi hoditi in doživljati planinski svet daleč od vrveža in uživati v skoraj nedotaknjeni naravi. Veliko je teh kotičkov pri nas, samo poiskati jih je treba. Ta misel je bila tudi vodilo za pohod na Lisec. Skromna višina vrha pa ne pomeni, da je to lahek zalogaj.
Za turo se je odločilo preko dvajset pohodnikov. Šest ur hoje se je slišalo veliko, saj smo začeli skoraj na 800 m nadmorske višine, razlika do vrha pa je 850 m. Po prehojeni poti je časovnica pokazala skoraj 7 ur hoje brez postankov. Na pot smo se podali z Raven ̶ spodnje postaje žičnice Kobla.
Naš prvi cilj je bila planina Osredki (1400 m), kjer smo si privoščili malico. Nad nami se je samo 200 metrov višje pokazal Lisec in občutek smo imeli, da bi bili lahko na vrhu, če bi šli naravnost gor, v roku pol ure. Strmina in skalne ovire bi bile za nas prevelik zalogaj. S planine smo se po snegu morali povzpeti na sedlo med Črno prstjo in Kozjim robom in prečiti kilometer zaraščenega grebena, kjer smo morali pokazati vse veščine planinskega znanja, da smo se med borovci in "gnilim snegom" prebili do vrha. To je trajalo spet dve uri. Razgled z vrha je prekrasen. Pod seboj vidiš Bohinj in jezero, razgled vodi vse od Vogla, Koble, Kanjavca in Triglava do dela Karavank in naprej do Kamniško-Savinjskih Alp. Samo malo se obrneš, pa vidiš Soriško planino, Jelovico in Pokljuko. Za hrbtom imaš greben Črne prsti. Med tem delom poti se je modro sončno nebo skrilo za oblake in v daljavi so je občasno slišalo grmenje. Spust do prve slovenske koče (Orožnova koča), je bil kombinacija drsenja po snegu po podplatih, občasno po zadnjici, malo bočno ..., kasneje je sledilo premagovanje skritih ovir, ko se je sneg pod nogami predrl in si bil do pasu v snegu ter prijateljem kazal tehniko izvleka nog iz vej borovcev, ki so bili pokriti pod snegom.
Oskrbnik Franci je poskrbel, da smo se dobro najedli in okrepčali. O ʺštrudluʺ ne bomo razpravljali, vedno je odličen. Malo pred dogovorjenim odhodom je začelo deževati. Naši meteorologi so odhod odložili za sedem minut. Ko smo odhajali, je bilo še nekaj kapelj, za tem pa smo z dodatno pozornostjo previdno sestopili do našega prevoza v dolini in bili ob vseh slabih popoldanskih vremenskih napovedih suhi.
Vsi udeleženci so se strinjali, da pohod ni bil lahek. Pot je primerna za spretne planince, ki so kondicijsko dobro pripravljeni. Hodili smo po makadamu, gozdnih poteh, brezpotjih, do pasu smo se (nekateri) pogrezali v sneg, prečili zasnežene strmine, po grebenu plezali med borovci, se po skalah vzpenjali in spuščali ter se zadovoljni poslovili z željo, da se vidimo na naslednjih izzivih.
Marko Vidali
