Golica, čudovite narcise in krasni razgledi

Ledeni možje, Golica, narcise in mi

Majski pohod je nekaterim izpolnil željo doživeti lep izlet na Golico s čudovitimi razgledi in pogledi na travnike polnih narcis.
Z željo, da pot na vrh doživimo popolno, smo se s Planine pod Golico sprehodili po delu sankaške proge Savske jame, si ogledali vhod v enega od rudniških rovov in se povzpeli do planine na Markljevem rovtu. Tu so se že odprli prvi razgledi proti Julijcem ter prvim ugibanjem, katere vrhove vidimo. Nismo se veliko ustavljali. Nekaj nas je gnalo naprej po strmini. Morda želja po prvem stiku z narcisami in drugim pomladnim cvetjem ali pa želja po s soncem obsijanim travnatim pobočjem vrhov nad nami. Hitro smo bili na sedlu Suha in na meji z Avstrijo opazovali reko Dravo, kako se vije po dolini Koroške. Po grebenu smo se še povzpeli pod vrh Krvavke in naprej do našega cilja Golice. Pod Krvavko je bilo vse belo od narcis. Na Golici pa jih ni bilo!
Razgled je bil prekrasen. S soncem obsijani smo opazovali meglice, ki jih je veter podil enkrat proti Beljaku, drugič proti Mežakli. Oblaki so za minuto zakrili vrhove v daljavi, da bi se zopet pokazali še lepši. Nič se nam ni mudilo v kočo, ki stoji pol ure nižje. Po malici smo le zapustili vrh, se odžejali v koči in po klasični poti sestopili do našega izhodišča.
Vodniki smo bili pripravljeni na vse, saj so bile v vremenskih napovedih narisane tudi strele. No, dežniki so ostali v nahrbtnikih in krajših poti za hiter sestop v dolino ni bilo potrebno uporabiti. Če bi le morali kaj ponuditi sopotnikom, bi bila to krema za sončenje ...
Izbrana pot je ponudila vse lepo in ker je daljša, smo hodili sami skoraj do vrha in v miru občudovali lepote narave. Ob sestopu smo se zlili z množico obiskovalcev gora in ljubiteljev narcis ali ključavnic, kot jih imenujejo domačini.

Marko Vidali